Zgodovina šolstva v Velenju in zgodovina naše šole
Miha Pintar Toledo – mož po katerem se imenuje naša šola
Miha Pintar se je rodil 2. aprila 1913 v Šentrupertu pri Celovcu. Oče Mihael je bil železničar, mati Julijana pa gospodinja.
Miha so po končani osnovni šoli leta 1924 vpisali v meščansko šolo v Slovenj Gradcu. Šolanje je nadaljeval na Državni deški meščanski šoli v Mariboru, ker se je družina preselila v Ruše. Leta 1928 se je vpisal na Državno učiteljišče v Mariboru. Že tedaj je izražal veselje za tehniko in je želel šolanje nadaljevati, da bi postal inženir. Diplomski izpit je zaradi bolezni opravil eno leto pozneje kot njegovi sošolci, leta 1934. Njegova razrednika, profesorja Ivan Prijatelj in Gustav Šilih, sta ga ocenila kot srednje nadarjenega učenca, bil je skromen, resen, prizadeven dijak z veseljem do petja in raznih iger. Kot učitelj je sodeloval pri ljudski knjižnici v Rušah.
Po diplomi se je podal na potovanje po Jugoslaviji, meseca oktobra istega leta pa je pričel služiti vojaški rok, najprej v Sarajevu, nato kratek čas v Bitoli, nato pa zopet v Sarajevu. Vojaška doba je bila pomembna za njegov nadaljnji razvoj, saj se je pri vojakih priključil krogu komunistov in drugih levičarjev, se udeleževal diskusij in prikritih študijskih sestankov. Tu se je seznanil s težkim življenjem delovnih ljudi, z bojem komunistične partije in začel študirati marksistično literaturo. Po končanem vojaškem roku je ohranil stike s svojimi levičarskimi prijatelji.
Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil v Selnici ob Dravi. V naslednjih šolskih počitnicah se je na orožnih vajah v Ljubljani seznanil s širšim krogom revolucionarjev in se z njimi pogosto sestajal. V novem šolskem letu je poučeval na osnovni šoli v Preloki v Beli krajini. V tem času je v njem dozorel sklep, da odide v Španijo. Tam se je v mednarodnih brigadah bojeval v Cankarjevi četi in si nadel ime po enem od španskih mest, Toledu.
Iz francoskega ujetništva se je preko Nemčije prebil v Slovenijo in se sredi avgusta 1941 priključil Šaleški partizanski skupini. 17. septembra 1941 je kot komandir Pohorske čete s soborci izbojeval pomembno zmago na Klopnem vrhu. Po vključitvi čete v Štajerski partizanski bataljon je sodeloval pri njegovih akcijah in pohodih. Bil je med organizatorji Ruške čete. Spomladi 1942 so ga postavili za komandirja Šaleške skupine. 3.6.1942 je padel v Lokovici, ko je reševal ranjenega soborca.
